Mjedved

Sčasoma mi je
postalo jasno, da si
ljubezen mojega življenja.

Tudi, ko bom imela dobrega moža, ki me bo ljubil, tudi ko
bom imela dva močna sina in eno prelepo hčerko,
ko bom podpisovala zbirke pesmi, v katerih te že dolgo ne bo več,
ko bojo moje fotografije visele na tujih stenah,
tudi ko bo vse dobro in bom najbolj jaz,
boš nekje čakal, da mi spodmakneš tla pod nogami
in mi jih zrušiš na glavo.

Tako je s prvimi velikimi ljubeznimi:
ko jih ne zmoremo prerasti,
ko samo še bolijo,
je najbolje, da se odselijo čim dlje,
na primer na Novo Zelandijo,
na luno,
da umrejo ali kaj podobnega.

Zato predlagam, da se sprijazniva,
da nama pač ni bilo usojeno,
da sva drug drugemu patološki projekciji,
predlagam, da od zdaj naprej malo bolj ljubiva sebe
in poiščeva novo ljubezen najinih življenj:
Carrie Bradshaw je rekla, da
vsak dobi dve.

Ampak najprej počakaj,
da jo najdem jaz,
potem šele ti.
In pazi, da ne boš prej umrl
ali se grdo postaral
in da boš našel takšno, ki ne bo boljša od mene
in ki te bo imela rada
in ki je ne bom poznala od prej
in in in …

Lahko pa tudi ugotoviš, da sem najboljše,
kar se ti je kdaj zgodilo. Ti dovolim.

Zgodaj ni nikoli prezgodaj za kavo v Ljubečni. Postreže me mlada natakarica z velikim
nasmeškom, čeprav je ura šele 7.30 in dežuje. Pustim ji pošteno napitnino, ker sem
iz mesta in ker lepo poskrbi zame in to spoštujem. Nato srkam kavo in nemirno
čakam na trening varne vožnje. Danes sem šla prvič na avtocesto, odkar sem naredila

vozniški izpit. Vozila sem sama, v dežju in skoraj hiperventilirala za Slovenskimi Konjicami, kjer
smo pred leti izgubili nadzor nad vozilom in nas je nekajkrat zavrtelo. Pravijo, da strela ne udari
dvakrat v isto mesto, upam, da to velja tudi za druge stvari. Predavajo mi o posledicah alkohola.
O metodah zaviranja. Postrežejo z marmeladnim rogljičkom. Kažejo posnetke prometnih

nesreč. Drugih ne gledam v oči, sem najstarejša, oni pa sami Celjani in vsi vemo kako
je s Celjani in vožnjo … Za povrh vozi pred mano največji norec v skupini, zakaj zmeraj sledim
najbolj egocentričnim moškim? Cel dan sedim v avtu. Prva, druga, prva, druga. Skrbi me
vožnja nazaj domov. Pridem na vrsto, vestno opravljam preizkušnje, čeprav me je

strah, da me bo zavrtelo na spolzki površini, naš Getz 1.1 nima ABS-a, jaz pa ne
preveč hitrih refleksov. Ampak vozim drzno tudi pri najvišjih hitrostih, ubogam
inštruktorja in tik pred najtežjim preizkusom me zalije mrzel pot:
Pjebi, vi kr lepo v vrsto, punce bote pa šle z mano v avtu, ko vem, da vas je strah.

Gospod inštruktor, a vi mislite, da meni vozi avto en palček, ki skoči iz predala za rokavice ali kaj?
Gremo, miško, zruši mi stabilnost, naj mi zdrsnejo zadnja kolesa kot še nikoli!
In ko me z vso silo obrne za več kot 200 stopinj
se smejim, vsa ponosna.

Vsakih nekaj mesecev
jo klikne.
Takrat govorita kot
dobra prijatelja,
ki se že dolgo nista srečala:
previdno se pozdravljata,
delata povzetke preteklih dogodkov
in se delata kot da se – ene stvari -
niso nikoli zgodile.

Vsak dan vstane kakšni dve uri zatem,
ko zazvoni budilka. Pristavi džezvo,
gre na stranišče, umije zobe,
preveri v ogledalu, če je še ista,
zakuha kavo, odpre Thunderbirda, Facebook,
preveri novice, obveznosti, splanira dan,
skoči pod tuš in v mesto.
Zvečer leže v posteljo na levi ali desni bok,
en dan preraste v drugega,
v petek gre v Maribor, v nedeljo v Ljubljano,
tedni se zgostijo v mesece, vsak prinese kaj
ali koga novega, mimogrede se obrne leto
in ko pogleda nazaj,
ugotovi, da ji gre kar dobro.

A še zmeraj jo pretrese,
ko utripne njegovo ime na ekranu.

In takrat mu mora povedati,
da je zajebal daleč najboljšo žensko,
ki jo bo kdajkoli imel.

Pred vhodi na pariške metro postaje
stojijo najlepši ulični znaki,
kaj sem jih kje videla,
ki izgledajo tako stari,
kot da so iz časa, ki
ni nikoli obstajal;
najdeš jih po vsem mestu,
te vhode v umetno podzemlje,
ki luknjajo Pariz, ki je kot
rešeto
in če ne otrdiš dovolj hitro,
padeš skozi,
naravnost na dolg tekoči trak,
ki povezuje perone na večjih metro postajah
ker hitro ni nikoli
dovolj hitro za Parižana
in ker se je dobro počutiti kot superjunak,
ko hodiš po tekočem traku v svojem naravnem tempu,
premikaš pa se hitreje kot bi se naj,
ker je Pariz center vseh vesolj
in se tu čas drugače obnaša
in postaja umetno vse bolj podobno naravnemu,
ker pariške metro postaje
posnemajo naravo
in na njih piha pravi veter,
ki rad zavija okoli vogalov podzemnih prehodov,
dramatično dviguje šik Parižankam lase v zrak
in nepripravljenim turistom polni nosove s prehladom,
in po njih teče voda po ozkih kanalih ob robu stopnic,
in kdaj pa kdaj celo zadiši po morju,
dokler se ne zaveš, da je tisti slani vonj
vonj potu.
In potem te več ne moti,
da na pariških metrojih
smrdi po scalnici,
scalnici kakšnega starejšega gospoda s problemi s prostato,
ki ni zdržal do svoje postaje
ali pa po scalnici kakšnega črnca,
ampak po njegovi gotovo ne,
ker bi to bil rasizem
in to bi bilo lahko nevarno,
ker je Pariz ponekod precej črn,
z belimi in rumenimi pikami,
da izgleda kot tista pikapolonica
za katero nisem nikoli prepričana
ali je strupena
ali ne.

Na peronih pariških metro postaj
so zveri
in so lepotice
in predvsem so turisti,
ki nikoli ne vidijo pravega Pariza,
ker ga nihče že dolgo ni videl,
ker se Parižani ves ljubi dan
vozijo z metrojem naokoli,
ker je mesto postalo preveliko
za noge, da bi ga prehodile,
za srca, da bi vzljubila vse njegove prebivalce,
za Francoze, da bi njegovo moč še lahko nadzorovali.
Pariz je požrl okcitanščino,
Pariz je požrl Francijo
in je požrl naravo
in je požrl kmeta
in je požrl romantiko
in vsako leto požre še
milijone turistov, ki jih potem v letalih in vlakih pljuva,
zavržene,
nazaj domov.

Pariz je požrl tudi mene,
zato komaj čakam, da se znova
vrnem.

Najin dogovor
mi gre težko z jezika
in od rok.
Najtežje je, ker se te ne smem niti
dotakniti,
niti si želeti, da bi
prodrl skozi ločnico,
ki sva jo zarisala med najinimi telesi,
ko sva se odrekla drug drugemu.
Niti, ko ležim bolna na tvoji
postelji,
zvita v položaj fetusa
kot kak zapuščen cucek
in si želiš, da bi me objel
in si želim, da bi me objel,
pa veva, da ne smeva.
Ne dotikaj se me,
ljubi,
en dotik vodi k drugemu
in že tako ali tako jih je bilo preveč.
Jaz pa bom odšla naprej,
ker sem nomad,
ki išče v tujih posteljah
svoj dom
in ker so zmeraj postelje,
kjer še nisem ničesar vzljubila.
Še so postelje,
le da v tvoji
najbolj mirno spim.

Kako se zaljubiš v nekoga, ki te ljubi?
Oprostiš mu, ker je tako slabo izbral.
M. Vidmar

Vzljubljam te.

Tako te vzljubljam,
da ti dovolim,
da naju odpelješ
k meni domov.

Tako te vzljubljam,
da ti brez besed prepustim svoje copate
in si s tabo razdelim ostanke kosila,
z vilico najprej v moja,
nato pa še v tvoja usta.

Tako te vzljubljam,
da lomim ozko štruco kruha
na drobne grižljaje
in pozorno čakam, da prežvečiš do konca,
preden te z ljubečo gesto
znova nahranim.

Tako te vzljubljam,
da ti brez pomisleka
ponudim svojo zobno ščetko
in te med umivanjem zob
nežno gladim po hrbtu,
kot da bi počel kaj
strašno napornega,
ker ti hočem
z vsakim drsljajem dlani znova potrditi:
»Tu sem zate, če slučajno ne boš zmogel sam.«

Tako te vzljubljam,
da imam v kopalnici
že pripravljene posodice
v katere boš odložil svoje oči,
da se bova lahko potem
vso noč gledala s konicami prstov.

Tako te vzljubljam,
da za hip ali dva
slečem preobleko moškosti
in ne rabim biti močna
in ne rabim biti neustrašna
in samostojna
in ti pustim, da požgečkaš
deklico v meni.

Zato, ker te vzljubljam,
pozabim, da takoj za
ločnico,
ki jo zarišeš okoli mene
s svojim objemom,
ure tečejo dalje.

Zato, ker te vzljubljam,
se umirjam
in če sem do zdaj
slepo bežala, ne da bi vedela
kam -
potem se mi danes
za hip ali dva
zazdi,
da sem bežala vsaj
v pravo smer.

Potovanje na koncu noči.
ko se prvega januarja ob
zgodnjih jutranjih urah
vračam domov
s Fužin na Ižansko
doživljam več kot enourno popotovanje po Ljubljani.
vse kar vem zagotovo je
da želim zaspati in se
zbuditi
nekje kjer se bom počutila domače:
zato ob 6h v jutru čakam na
avtobusni
z dvema mladima fantoma
pred katerima umikam pogled
ker potujem sama
(in punce ki ponoči potujejo same niso prav varne)
in meljem postane ideje v glavi
malo slabe vesti
malo razočaranja
malo upanja
in malo obžalovanja
ker se je moja fantastična teorija o silvestrski polnoči izkazala za
neresnično.
ko je odbila polnoč
sem bila še zmeraj v isti godlji
in jaz ne bi bila jaz
če je ne bi še malo premešala.
povej mi
fant ki mi ne zna reči ne
če si bova ves čas pritrjevala
se ti ne zdi da ne bova prišla
nikamor
ali pa še huje-
vsepovsod?

---

v jutru se ženem preko
cele Ljubljane
samo zato ker ne prenesem misli
da se ne bi zbudila doma.
NLB stolpnica osvetljuje meglo v vseh barvah.
nad mestom vstaja vijolično jutro
(in to ni nobena prispodoba).
vozniki trol voščijo srečnega in zdravega.
mraz me stiska v neizprosen objem.
ti nemirno spiš le nekaj sto metrov vstran
jaz pa si ne upam priznati
da se dejansko sprašujem ali naj
ležem k enemu drugemu telesu
samo zato
da bi lahko bolj otipljivo podoživela
najino noč?

---

Kako sem ugotovila, da sem vendarle odrasla.
Pogledala sem se v ogledalo kot vsak dan
in videla da moje drobne prsi
ne sedijo nič več mladostniško
na mojem torzu
in da me gledajo iz ogledala
boki mlade ženske
Bolel me je modrostni zob
oziroma natančneje dlesen skozi katero se je
poskušal pririniti na ta svet
in jaz sem povsem zavestno odložila
obisk zobozdravnika
ker nisem prepričana ali je takšna operacija plačljiva ali ne
in s tem sem bila povsem pomirjena
ker sem sprejela dejstvo da sem
strahopetna
ko pride do zobozdravniških uslug
ki zame niso nobene usluge
temveč eno samo mučenje v dobro kvalitete mojega življenja
Ko sva se poslavljala z enim tistih Se vidiva
za katere veš da je bolje če se
ne uresničijo
je nekaj v meni vzdihovalo
in se hkrati smehljalo
ker je vedelo da je tako prav
da si s tem dela večjo uslugo
kot pa če bi vztrajalo in se v sladko-kislem upanju mučilo
kot mu je drugače najljubše
in se je sprijaznilo s tem da
včasih
in ne samo včasih v bistvu zelo pogosto
enih stvari preprosto
ne moreš
ne smeš
ali pa ne želiš
kakor pač pade
zato pa sem namesto tega raje povečala obremenitev
na fitnes napravah
in gonila še bolj zavzeto kot ostali hrčki
na kardio kolesih ter steperjih
točno tako kot bi vsaka odrasla ženska
ki ne bi hotela slišati svojega srca
govoriti
temveč zgolj močno nabijati ob
(že prej omenjene)
prsi
ki so se dvigovale
in napenjale
ponoči
ko so legle same v posteljo
ker so pogrešale dotik
ki ga še niso bile deležne
in šele tedaj mi je postalo jasno:
mogoče se mojemu ratiu te dni
res dozdeva
da je odrasel
moje prsi pa štrlijo v povsem drugo smer.

Za sosednjo mizo.
v sredo zvečer peljem
sama sebe
na kavo
in prisluškujem
sosednjim mizam.
gledam par mladih
študentov
in se čudim
kakšna budala je tip.
tako zelo bi rad
impresioniral
gospodično ki mu sedi nasproti
da se trudi na vsak način
dokazati
intelektualno superiornost
nad njo
zaradi česar zgleda dekle
že kar malo utrujeno.
in ne odneha.
nikakor.
v roku 5 minut mu je uspelo
vsaj dvajsetkrat uporabiti besedo
ego
(a če bi mu bilo jasno o čem govori
bi opazil da ga ima preveč)
in tako se sprašujem zakaj
lepotička
ne pobegne na toplo s
kakšnim
ki bi znal biti tiho.
ali ga vsaj primerno zaključi.
(ha ha ha
mislim
kako
GENIALNO
sem te uspel zvesti
z definiranja termina
na debato o čisti
abstraktnosti
a veš
na problem človeških pravic
ha ha ha)
tisti ki se smeje za sosednjo mizo
se najslajše smeje.

---

Pandorina skrinjica.
tako zelo sem si želela
odkriti
samo sebe
da sem tipala
in praskala po svoji
psihi
dokler nisem odprla
Pandorine skrinjice
in vstopila v predzadnji krog pekla
najbolj temnih kotičkov
moje osebnosti:
zdaj več ne vem
kaj mislim
in kaj čutim
ne ločim več med
strahovi in željami
in v glavnem vem še manj
kdo sem.
če misliš
da ti govorim
kaj mislim
se motiva oba -
že naslednje jutro ugotovim
da sem ti nemara govorila
to kar ne verjamem
se pa bojim da bom
nekega dne res
verjela.

---

Problemi časovno-prostorskega kontinuuma II.
ugotovila sva da te
ne glede na mojo
nizko maso
neznansko vleče k meni
da bi bila hitrost
s katero bi se mi približal
lahko usodna za oba
(čeprav si bil mnenja da bi
ob napačnem kotu
trka
odletel še hitreje kot si
priletel
v moje življenje
ti nikoli nisem povedala
da ni napačnega kota
za trk najinih teles
in da je edini možni scenarij
nastop vročih temperatur
ter tako stalitev v eno)
in da je najin
problem zgolj
problem prostorsko-časovnega
kontinuuma..
pa vendar ugotavljam
[tokrat v ednini]
da čeprav sem povsem pravilno
aplicirala
zakone makro razsežnosti
da sem zanemarila
dejstvo
da v Cernu rušijo zakonitosti
vseh fizik
in da zakonov privlačnosti
ne regulira ne moja masa
ne planet na katerem sem
in niti jakost svetlobe s katero ti
osvetljujem pot
če je pot preprosto
predolga.

---

Problemi, ki nastanejo zaradi transcedentalnih dvomov.
pogovarjali sva se o
vseh mogočih parolah
ki sem jih slišala že tisočkrat:
kako ne smem iskati
da bi našla
(kar je očem nevidno)
kako mu je lahko žal
in kako sem tako
čudovita
da si zaslužim boljšega.
in ne glede na moje precej
šibke sposobnosti racionalnega
argumentiranja
ne morem mimo totalne
debilnosti
takšnih izjav:
najdene stvari so namreč
že v osnovi pogojene
z njim lastnim antonimom
iskanja,
saj kar se pojavi
ne da bi bilo iskano
ni najdeno
temveč je pojavljeno.
ali mu je lahko
ali težko žal
tega sicer ne vem
vem pa da mu ni žal
v nobenem primeru in
nenazadnje
najtežji transcendentalni oreh
v tej pesmi –
moja čudovitost
ki v nekem obče priznanem
nagrajevalnem sistemu
pogojuje ter definira
zasluženo in nezasluženo
prezenco sočloveškega bitja
toda kakor ne verjamem
ne v božička
ne v dedka mraza
velikonočnega zajčka
supermana
batmana
Chucka Norrisa
in/ali Boga
ne verjamem niti v vseobsegajoči
moralni sistem
nagrajevanja in kaznovanja
ki dodeljuje ljudem
kar si
ali pa si ne
zaslužijo
pa naj bodo to
rajski vrtovi
žveplena peklenska brezna
reinkarnacija
ali g. Pravi
vse kar vem ob koncu dneva
ko se sama zd**** do smrti
je to –
če drevo pade v gozdu
in ga nihče ne sliši pasti
je njegov akt padanja
brstenja
ali obstoja
povsem nedokazljiv
zaradi fatalne odsotnosti opazovalca
kakor tudi moja
čudovitost
ki postaja iz dneva v dan
vedno bolj podvržena
racionalnemu dvomu.

Báseň pro českou.
tako sem oboževala pisano besedo
da v končni fazi več ni bilo
pomembno
ali sem jo zapisala jaz
ali pa le govori o meni
in tako sem v študentskih letih
namesto da bi se rvala za
prvenec
nevede večkrat postala
muza
drugim ki so jih izdajali tisti
ki zame sploh niso vedeli
in tako sem kupila knjigo za
13 EUR
čeprav sta v knjigi le
2 odstavka
ali trije
ki govore o meni
in še to v jeziku
ki ga ne razumem
in čeprav je knjiga izšla
v več izvodih
kot jih bodo kdajkoli natiskali
z mojo poezijo
in čeprav je pisatelj
starejši
od obeh mojih roditeljev
sem razočarana
ker je dobila podrobnejši opis
ena navadna kulturna koklja
s smislom za makeup.
kam je prišel ta svet
da si niti brhke dvajsetletnice
več ne zaslužimo obsežnih opisov
naše lepote
v delih moških srednjih let?

---

ker ti nisem zapisala niti
vrstice
ko sem bila še zaljubljena vate
do ušes
(in do zadnje razcepljene konice mojih
predolgih las)
ti bom zdaj povedala
česar nočeš
in nočem slišati.
vzljubila sem te
ker imaš potencial
tako kot sem ljubila
milijone pred tabo
in žal je tako
da tega potenciala še nisi sposoben
odživet
in ga morda nikoli ne boš.
morda boš za zmeraj ostal
povprečen rudar
česar si se zmeraj potihoma bal
in če ne bi bil taka reva
bi ob meni lahko osvojil ves svet
(a kaj ko je svet tako velik)
poslušaj
nikoli ti nisem zamerila
ker nisi boljši
ker nisi nekdo drug
edino kar me je ob tebi
bolelo
je to da si me poskušal približati
na svoj nivo.
lahko mi scitiraš in prepošlješ
vse pesmi ki jih Youtube premore
pa ne boš nikoli slišal
serenade
ki sem ti jo pela.
najboljšemu tebi sporočam
da si za najboljšo mene
preslab.

---