Mjedved

Kako se zaljubiš v nekoga, ki te ljubi?
Oprostiš mu, ker je tako slabo izbral.
M. Vidmar

Vzljubljam te.

Tako te vzljubljam,
da ti dovolim,
da naju odpelješ
k meni domov.

Tako te vzljubljam,
da ti brez besed prepustim svoje copate
in si s tabo razdelim ostanke kosila,
z vilico najprej v moja,
nato pa še v tvoja usta.

Tako te vzljubljam,
da lomim ozko štruco kruha
na drobne grižljaje
in pozorno čakam, da prežvečiš do konca,
preden te z ljubečo gesto
znova nahranim.

Tako te vzljubljam,
da ti brez pomisleka
ponudim svojo zobno ščetko
in te med umivanjem zob
nežno gladim po hrbtu,
kot da bi počel kaj
strašno napornega,
ker ti hočem
z vsakim drsljajem dlani znova potrditi:
»Tu sem zate, če slučajno ne boš zmogel sam.«

Tako te vzljubljam,
da imam v kopalnici
že pripravljene posodice
v katere boš odložil svoje oči,
da se bova lahko potem
vso noč gledala s konicami prstov.

Tako te vzljubljam,
da za hip ali dva
slečem preobleko moškosti
in ne rabim biti močna
in ne rabim biti neustrašna
in samostojna
in ti pustim, da požgečkaš
deklico v meni.

Zato, ker te vzljubljam,
pozabim, da takoj za
ločnico,
ki jo zarišeš okoli mene
s svojim objemom,
ure tečejo dalje.

Zato, ker te vzljubljam,
se umirjam
in če sem do zdaj
slepo bežala, ne da bi vedela
kam -
potem se mi danes
za hip ali dva
zazdi,
da sem bežala vsaj
v pravo smer.

Potovanje na koncu noči.
ko se prvega januarja ob
zgodnjih jutranjih urah
vračam domov
s Fužin na Ižansko
doživljam več kot enourno popotovanje po Ljubljani.
vse kar vem zagotovo je
da želim zaspati in se
zbuditi
nekje kjer se bom počutila domače:
zato ob 6h v jutru čakam na
avtobusni
z dvema mladima fantoma
pred katerima umikam pogled
ker potujem sama
(in punce ki ponoči potujejo same niso prav varne)
in meljem postane ideje v glavi
malo slabe vesti
malo razočaranja
malo upanja
in malo obžalovanja
ker se je moja fantastična teorija o silvestrski polnoči izkazala za
neresnično.
ko je odbila polnoč
sem bila še zmeraj v isti godlji
in jaz ne bi bila jaz
če je ne bi še malo premešala.
povej mi
fant ki mi ne zna reči ne
če si bova ves čas pritrjevala
se ti ne zdi da ne bova prišla
nikamor
ali pa še huje-
vsepovsod?

---

v jutru se ženem preko
cele Ljubljane
samo zato ker ne prenesem misli
da se ne bi zbudila doma.
NLB stolpnica osvetljuje meglo v vseh barvah.
nad mestom vstaja vijolično jutro
(in to ni nobena prispodoba).
vozniki trol voščijo srečnega in zdravega.
mraz me stiska v neizprosen objem.
ti nemirno spiš le nekaj sto metrov vstran
jaz pa si ne upam priznati
da se dejansko sprašujem ali naj
ležem k enemu drugemu telesu
samo zato
da bi lahko bolj otipljivo podoživela
najino noč?

---

Kako sem ugotovila, da sem vendarle odrasla.
Pogledala sem se v ogledalo kot vsak dan
in videla da moje drobne prsi
ne sedijo nič več mladostniško
na mojem torzu
in da me gledajo iz ogledala
boki mlade ženske
Bolel me je modrostni zob
oziroma natančneje dlesen skozi katero se je
poskušal pririniti na ta svet
in jaz sem povsem zavestno odložila
obisk zobozdravnika
ker nisem prepričana ali je takšna operacija plačljiva ali ne
in s tem sem bila povsem pomirjena
ker sem sprejela dejstvo da sem
strahopetna
ko pride do zobozdravniških uslug
ki zame niso nobene usluge
temveč eno samo mučenje v dobro kvalitete mojega življenja
Ko sva se poslavljala z enim tistih Se vidiva
za katere veš da je bolje če se
ne uresničijo
je nekaj v meni vzdihovalo
in se hkrati smehljalo
ker je vedelo da je tako prav
da si s tem dela večjo uslugo
kot pa če bi vztrajalo in se v sladko-kislem upanju mučilo
kot mu je drugače najljubše
in se je sprijaznilo s tem da
včasih
in ne samo včasih v bistvu zelo pogosto
enih stvari preprosto
ne moreš
ne smeš
ali pa ne želiš
kakor pač pade
zato pa sem namesto tega raje povečala obremenitev
na fitnes napravah
in gonila še bolj zavzeto kot ostali hrčki
na kardio kolesih ter steperjih
točno tako kot bi vsaka odrasla ženska
ki ne bi hotela slišati svojega srca
govoriti
temveč zgolj močno nabijati ob
(že prej omenjene)
prsi
ki so se dvigovale
in napenjale
ponoči
ko so legle same v posteljo
ker so pogrešale dotik
ki ga še niso bile deležne
in šele tedaj mi je postalo jasno:
mogoče se mojemu ratiu te dni
res dozdeva
da je odrasel
moje prsi pa štrlijo v povsem drugo smer.

Za sosednjo mizo.
v sredo zvečer peljem
sama sebe
na kavo
in prisluškujem
sosednjim mizam.
gledam par mladih
študentov
in se čudim
kakšna budala je tip.
tako zelo bi rad
impresioniral
gospodično ki mu sedi nasproti
da se trudi na vsak način
dokazati
intelektualno superiornost
nad njo
zaradi česar zgleda dekle
že kar malo utrujeno.
in ne odneha.
nikakor.
v roku 5 minut mu je uspelo
vsaj dvajsetkrat uporabiti besedo
ego
(a če bi mu bilo jasno o čem govori
bi opazil da ga ima preveč)
in tako se sprašujem zakaj
lepotička
ne pobegne na toplo s
kakšnim
ki bi znal biti tiho.
ali ga vsaj primerno zaključi.
(ha ha ha
mislim
kako
GENIALNO
sem te uspel zvesti
z definiranja termina
na debato o čisti
abstraktnosti
a veš
na problem človeških pravic
ha ha ha)
tisti ki se smeje za sosednjo mizo
se najslajše smeje.

---

Pandorina skrinjica.
tako zelo sem si želela
odkriti
samo sebe
da sem tipala
in praskala po svoji
psihi
dokler nisem odprla
Pandorine skrinjice
in vstopila v predzadnji krog pekla
najbolj temnih kotičkov
moje osebnosti:
zdaj več ne vem
kaj mislim
in kaj čutim
ne ločim več med
strahovi in željami
in v glavnem vem še manj
kdo sem.
če misliš
da ti govorim
kaj mislim
se motiva oba -
že naslednje jutro ugotovim
da sem ti nemara govorila
to kar ne verjamem
se pa bojim da bom
nekega dne res
verjela.

---

Problemi časovno-prostorskega kontinuuma II.
ugotovila sva da te
ne glede na mojo
nizko maso
neznansko vleče k meni
da bi bila hitrost
s katero bi se mi približal
lahko usodna za oba
(čeprav si bil mnenja da bi
ob napačnem kotu
trka
odletel še hitreje kot si
priletel
v moje življenje
ti nikoli nisem povedala
da ni napačnega kota
za trk najinih teles
in da je edini možni scenarij
nastop vročih temperatur
ter tako stalitev v eno)
in da je najin
problem zgolj
problem prostorsko-časovnega
kontinuuma..
pa vendar ugotavljam
[tokrat v ednini]
da čeprav sem povsem pravilno
aplicirala
zakone makro razsežnosti
da sem zanemarila
dejstvo
da v Cernu rušijo zakonitosti
vseh fizik
in da zakonov privlačnosti
ne regulira ne moja masa
ne planet na katerem sem
in niti jakost svetlobe s katero ti
osvetljujem pot
če je pot preprosto
predolga.

---

Problemi, ki nastanejo zaradi transcedentalnih dvomov.
pogovarjali sva se o
vseh mogočih parolah
ki sem jih slišala že tisočkrat:
kako ne smem iskati
da bi našla
(kar je očem nevidno)
kako mu je lahko žal
in kako sem tako
čudovita
da si zaslužim boljšega.
in ne glede na moje precej
šibke sposobnosti racionalnega
argumentiranja
ne morem mimo totalne
debilnosti
takšnih izjav:
najdene stvari so namreč
že v osnovi pogojene
z njim lastnim antonimom
iskanja,
saj kar se pojavi
ne da bi bilo iskano
ni najdeno
temveč je pojavljeno.
ali mu je lahko
ali težko žal
tega sicer ne vem
vem pa da mu ni žal
v nobenem primeru in
nenazadnje
najtežji transcendentalni oreh
v tej pesmi –
moja čudovitost
ki v nekem obče priznanem
nagrajevalnem sistemu
pogojuje ter definira
zasluženo in nezasluženo
prezenco sočloveškega bitja
toda kakor ne verjamem
ne v božička
ne v dedka mraza
velikonočnega zajčka
supermana
batmana
Chucka Norrisa
in/ali Boga
ne verjamem niti v vseobsegajoči
moralni sistem
nagrajevanja in kaznovanja
ki dodeljuje ljudem
kar si
ali pa si ne
zaslužijo
pa naj bodo to
rajski vrtovi
žveplena peklenska brezna
reinkarnacija
ali g. Pravi
vse kar vem ob koncu dneva
ko se sama zd**** do smrti
je to –
če drevo pade v gozdu
in ga nihče ne sliši pasti
je njegov akt padanja
brstenja
ali obstoja
povsem nedokazljiv
zaradi fatalne odsotnosti opazovalca
kakor tudi moja
čudovitost
ki postaja iz dneva v dan
vedno bolj podvržena
racionalnemu dvomu.

Báseň pro českou.
tako sem oboževala pisano besedo
da v končni fazi več ni bilo
pomembno
ali sem jo zapisala jaz
ali pa le govori o meni
in tako sem v študentskih letih
namesto da bi se rvala za
prvenec
nevede večkrat postala
muza
drugim ki so jih izdajali tisti
ki zame sploh niso vedeli
in tako sem kupila knjigo za
13 EUR
čeprav sta v knjigi le
2 odstavka
ali trije
ki govore o meni
in še to v jeziku
ki ga ne razumem
in čeprav je knjiga izšla
v več izvodih
kot jih bodo kdajkoli natiskali
z mojo poezijo
in čeprav je pisatelj
starejši
od obeh mojih roditeljev
sem razočarana
ker je dobila podrobnejši opis
ena navadna kulturna koklja
s smislom za makeup.
kam je prišel ta svet
da si niti brhke dvajsetletnice
več ne zaslužimo obsežnih opisov
naše lepote
v delih moških srednjih let?

---

ker ti nisem zapisala niti
vrstice
ko sem bila še zaljubljena vate
do ušes
(in do zadnje razcepljene konice mojih
predolgih las)
ti bom zdaj povedala
česar nočeš
in nočem slišati.
vzljubila sem te
ker imaš potencial
tako kot sem ljubila
milijone pred tabo
in žal je tako
da tega potenciala še nisi sposoben
odživet
in ga morda nikoli ne boš.
morda boš za zmeraj ostal
povprečen rudar
česar si se zmeraj potihoma bal
in če ne bi bil taka reva
bi ob meni lahko osvojil ves svet
(a kaj ko je svet tako velik)
poslušaj
nikoli ti nisem zamerila
ker nisi boljši
ker nisi nekdo drug
edino kar me je ob tebi
bolelo
je to da si me poskušal približati
na svoj nivo.
lahko mi scitiraš in prepošlješ
vse pesmi ki jih Youtube premore
pa ne boš nikoli slišal
serenade
ki sem ti jo pela.
najboljšemu tebi sporočam
da si za najboljšo mene
preslab.

---

namesto gradov v oblakih
sem si sezidala zidove
vse okoli sebe
da bi se obvarovala pred tem
kaotičnim svetom
in se drla
au secours au secours au secours
sezidala sem si preperele
polprepustne zidove
zidove iz stiroporja
ki so slejkoprej kalcifirali kot
moj obraz
sezidala sem si nemogoče zidove katerih
ljudje več niso mogli prestopati
in ostala sem ujeta za njimi
jaz
ki vedno bolj hrepenim po
dotiku sočloveka
sem si sezidala zidove
ki zrastejo najvišje
kadar sva gola.

---

zašij luknjo med tabo
in Medvedom
si čul
zašij luknjo
zašij luknjo v časovno-prostorski tkanini
zaentlaj robove
skup potegni blago
da ukriviš prostor
in se mi približaš
in da ukriviš čas
ki ločuje prihodnost od sedanjosti
upri se z vsemi štirimi obme
naredi se težkega
naj ti me nevidne sile gravitacije
skrivnostne ljubezni vesolja
same
približajo
in zašijejo to zevajočo luknjo med
tabo in Medvedom.

brez omembe
me pelješ na kosilo
imava le uro časa
zato se na hitro nabaševa
jaz naročim njoke s sirom
in ti tudi
ko se posloviva
se poljubíva
in nato vem
da nisva kosila
da sva se v resnici ljubila.

verjetno je blazno žalostno
biti čistilka na
filofaksu
ali pa tudi ne
ne vem kako je
čistiti
za razvajenimi ritmi
in nogami
in rokami
nadobudnih študentov
in študentk
ki imajo pred seboj
cel svet
še več
imajo nepremično gotovost
da jih čaka v življenju
veličina
in opravljanje študentskih del
je konec koncev le to
delati nekaj za mimogrede
prislužen denar
verjetno je biti čistilka
v bolnišnici
občutno bolje
tam vsaj veš da si
nepogrešljiv člen
gigantske verige ljudi
ki rešujejo življenja
in zdravijo ljudi
največ
kar lahko daš sočloveku
kaj pa si reče čistilka filofaksa
po zaključenem delovniku
a jebiga
mirane
sve će biti jednom bolje
in jaz res ne vem
kaj misli s tem.

daj mi en razlog
en sam
samcati
razlog
da ostanem
in bom
prisežem da bom
in se bom borila à quatre pattes
za naju
you and me baby
proti vsemu svetu
vsaj en razlog
prosim
da ne obupam
in se strahopetno zvijem v klobčič
nesreče
in potem mi rečeš
Nočem, da greš, res ne
kar gotovo ni niti malo podobno
Nina ljubim te prosim ostani vse bom storil zate ti si punčica mojega očesa brez tebe ne diham ne jem in ne spim ti si moj razlog za to da sploh vstanem iz postelje ti si moje sonce sonce življenja brez tebe nič nima smisla ti si vse kar imam in spravljaš me bližje bogu ti si moj bog omojbog eloi eloi nič lama sabachthani ker te ne izpustim iz svojega objema nikoli več slišiš je t’aime du riechst so gut moja si moja in jaz tvoj za vse veke vekov u dobru i zlu za vse večne čase amen
je pa
dovolj
da počakam še malo dlje.

Limitna situacija.
sprašujem se
ali se res potrjujem
kot subjekt
tako da vstopam
v življenje ogrožajočo
situacijo
s tabo?
se zdi moja absurdna
eksistenca
zato kaj bolj
opravičena?
in
ali bi res bila
samoprevara
če bi te zapustila?
povej mi
zakaj se ti torej
pasivno izročam
na ljubezen ali
smrt?

---

o
ko bi mi vsaj
enkrat
rekel
Rad te imam, Nina.
o ko bi to storil
bi vedela zakaj
in za kaj
se borim
in bi mi ne bilo mar
za ves svet
zase
in za vse kar daje lažen vtis
tako pa nisem prepričana kateri
vtis daješ ti
in se še naprej
izgubljam
dekodirajoč
mnogoznačne simbole
ki mi jih daješ.

kateri je ključ
tvojega koda,
kateri je ključ
tvojega srca?

---

aleluja
kaj je rekla
a se ti ne zdim
mal prelepa
za čakat?
jaz nisem nobena-
vtobus
da se tako zanašaš na moj vozni
red
jaz sem kaos
jaz sem ogenj
jaz sem
taksi
lahko počakaš
da se pripelje(m) mimo
lahko pa me tudi
pokličeš

a veš?

---

ste kdaj
zaznali
kako
čudovito cvetejo
forzicije
v neutrudnem pomladanskem
dežju?
kako se njihova rumena
kontrastno odbija od sveta
ki se
jokajoč
poskuša očistiti
izmiti
in spraviti s svojo
neurejenostjo?

ampak
poslušaj

jaz nisem nobena

jebena

forzicija

da bi cvetela najlepše
ko me spravljaš
v jok!

---

čakam na avtobusni postaji
ker mi je mati nekoč predala
družinsko modrost medvedk
Nina, za tipi in za avtobusi
se ne leta!
in ko pelje že
tretja
devetka mimo
se pričnem spraševati
če ni nemara kdo pozabil spremeniti
ime linije na zaslonu
in potem se zavem
da zaman iščem
v napačnem avtobusu
tistega
ki me bo odpeljal
domov.

---

moja pesem ni
živahen variete
in nima bogate metaforike
moja pesem je kakor jeza
ne traja prav dolgo
zadane pa živo srce
moja pesem je
paleta neskončnih odtenkov
človeškega srca
in ko jih prebereš vse
veš
da ni bila dvojna mavrica tista
ki ti je vzela dih
temveč razlika med sivo
in sivo
ki jo razumejo le tisti
ki vedo kako neskončno bolj barviti so
črno-beli filmi.