Mjedved

naposled
sem lulala v wc školjko
ker sem pač deklica
in ne morem polulati vsakogar in vsega
kar bi si želela.
še najraje bi polulala
pohcala
zalila do peta
tistega ki mi je mazno bicikl
da bi občutil kaj pomeni vdor v
intimo
in bi se počutil prav tako
razgaljenega
kot se jaz.
zato je bolje da me nisi objel.
v tem hladnem mestu
se kradejo kolesa
identitete
in srca.
jaz
jaz pa ne želim biti del tega cikla pokvarjenosti
in vem da ne smem ukrasti drugemu
kar je bilo že tisočkrat ukradeno
meni.

ah pa ta deca-
ko jih starši nehajo oblačit
dobimo na ogled cel kup pubertetniških prsi
in ritnic brez celulita
in iščejo odraslost namesto zrelosti
kaj jim ni nihče povedal
da so odrasli prav tako neodgovorni in nezanesljivi kot oni?
eksperimentiranje z alkoholom jih omamlja
takšno v laboratorijih pa pušča hladne
dobijo vse kar so si
ali pa si niso želeli
ker ne vedo več kaj pomeni
želeti si z vsem srcem
in z vsem telesom
in z vso dušo
ker ne vedo več kaj pomeni
hrepeneti
in mislijo da naravni talent
ne potrebuje truda ali vaje
da zablesti..
ah pa ta deca
ki ne pozna ne strahu in ne poraza
in ki jemlje vse za samoumevno
daje pa le pod pogoji.
starši-
pazite na svoje otroke
preden jih ta svet požre
napol nage napol vsevedne napol mrtve
še prehitro bodo odšli od doma
in ta svet ni nobena izobraževalna ustanova.

So dnevi.
so dnevi kot je ta
ko te zaliva dež
ti pa ne vzameš dežnika iz torbe
preprosto zato ker ne maraš dežnikov
ko kaplje-solze polzijo po tvojem obrazu
da se zdi da jočejo tvoje
oči
tvoja usta tvoj nos
vsaka pora tvojega obraza
ko se mladoletni ljubimci skrijejo pod napušč
tvojega avtobusa pa od nikoder
ko ti edini bankomat v bližini reče
ta oseba ni prepoznana
kot veljavna
ko si profesorici latinščine
z enim samim pogledom povedal da
nimaš pojma
in ko stopi mimo tebe nek tip
ki bi ga najraje objel
samo zato ker diši podobno kot nekdo
ki si ga včasih objemal-
so dnevi kot je ta
ko se počutiš kot največji kup nesreče
samo zato ker te ta svet že presneto utruja.

Penzionistka.
zatežena postajam
penzionistka pri dvajsetih
bemtim
ker mi nek mlad fante ne pridrži vrat
in nad mladino ki se nasilno trpa v premajhna dvigala
slabo mi postane ko vidim koliko stane paradižnik v Mercatorju
ker se skorajda več ne spomnim kako diši tisti tapravi
joj pa ta mladina
samo potovala bi
pa še svojega rodnega kraja ne pozna
in resnično me moti da se Kmetija vrti tako zgodaj na tvju
Sokrata so obsodili na smrt ker je pohujševal mladino
kdo bo obsodil kapitalizem
ah prestara sem že za ta svet zakaj bi se mučila
za penzijo ki bo kmalu zastarel ekonomski termin
za majhno najeto garsonjero in starega na pol slepega mačka
ker bo to vse kar si bom lahko privoščila
ko bodo v Mariborskih knjižnicah uvedli prakso metropole in zaračunavali blazno članarino
jaz pa še za Mercatorjev brezokusni paradižnik ne bom imela-
fant
a mi lahko prosim poveš kdaj pelje naslednja šestka?

mestno dete sem
otrok betona asfalta
in kovin.
razumem ekonomske računice in politično korupcijo
in moje razmerje do sveta je pogojeno z razmerjem
8L / 100 km.

vem kaj je DDV
HTTP
ISO in ®.

vem da v Burkini Faso
govorijo francosko
in nekaj se mi sanja o tem kaj je
apartheid-

na pamet znam vozne rede
in internetne naslove
odpiralne čase
in tv spored

kje sem in kaj počnem
pogojujeta moj urnik in planer

vem kje imajo najcenejšo kavo z mlekom
in kje ji priložijo še piškot

moja oblačila imajo ime
ki več pove od mojega
ker v Sloveniji živi osem deklet
z Mojim imenom

rada se ličim
in v telesu imam štiri luknje več
kot tistih deset s katerimi sem se rodila ob 11.27
na neki sončni novembrski torek

razumem ljudi
ki mi govorijo
vse je relativno ali pa
nič ni resnično, vse je dovoljeno
in resnično me muči ko imamo izpad elektrike
ali pa internet preprosto ne dela-

v svetu abstrakcij živim
kjer mi nič več ni ime Nina temveč
0711989505029
18080521
ali 06797.

a točno tisti trenutek
ko se pripeljem po makedamu v Gornji Grad
in zagledam taborni prostor ki je že konkretno pogrešal našo silkarco
in naše ognjišče ob katerem sem preživela toliko toplih trenutkov
in našo bajtico ki začuda še stoji
in konec najlepšega in najdaljšega jambora ki štrli izza nje
in Vackovo 1
in vse te domačnosti-

ko odpadejo vse mestne zakonitosti
se zavem
da sem v tem mondenem svetu
tu in tam še lahko človek
prav zato
ker sem tabornica.

če vam čisto odkrito povem / mi je večino časa popolnoma vseeno / za vse in vsakogar / ampak ne nasplošno / samo za televizijske novice / in poboje ljudi / živali / črnih in belih / suhih in debelih / pa za kraje in mesta / tatvine in rope / cene in vrednosti so v nerazumljivih razmerjih / torej zakaj bi se trudili razumeti / ker ne bo prav nič drugače / če si dam tri vrečke belega sladkorja v predrago kavo / ali eno / če dedek ki poprosi mimoidočega za cigaret tega ne pokadi / prelomi ga pa in vrže v smeti / če kupim paket petih enakih črnih spodnjic / in se zato zdi da si cel teden ne preoblečem spodnjega perila / če gladovno stavkajo zaradi upora / ali ker sočustvujejo z lačnimi / če se dobri ljudje pridružijo politiki / pa ne znajo igrati / ali pa so slabi govorniki / nič se ne bo spremenilo samo zato / ker si to želimo / zato mi je popolnoma vseeno / za vse in vsakogar / ki si polni dni s tem da razmišlja o drugih / namesto da bi si polnili zadušna življenja / naj dvigne roko tisti ki živi / grem stavit / da bo pokopališče vso luknjasto od molečih rok.

Moje poletje.
to je moje poletje
v kavarni s knjigo v roki in skodelico kave ob ustnicah
opazujem ljubo mesto
to je moje poletje
sredi slovenske domačnosti mirim srce
ki se mu meša ko zasliši bitje tanga
to je moje poletje
po imenikih brskam za številkami ljudi ki jih že dolgo nisem videla
in hkrati spoznavam da kogar že dolgo nisi videl
tudi nimaš želje videti
ne zares
to je moje poletje
v dolgih kavbojkah in še daljših laseh iščem
tisto drevo v meni ki se bo zoperstavilo nevihti ki je jaz
to je moje poletje
čakala sem ga vso zimo
zdaj čakam jesen ker se bojim avgusta in septembra
četudi je za te stvari
da mi vzame vse kar me boli
to je moje poletje
ugotovila sem da sta minili natanko dve leti in en dan za povrh odkar sem postala neumna
to je to poletje
ko ugotovim
a) da se moja puberteta ne misli končati
b) in da se od mene zahteva odraslost
od odraslih pa ne.
otroška poletja
imajo več sonca.

Metamorfoze.
trikotnik smo
ki se je začasno spremenil v daljico s središčno točko
bojiš se
da se bomo preobrazile v dve daljici
AB
BC
bojim se
da nismo nikoli bile krožnica
prosim te le
da me počakaš -
če nisva našli načina v geometrični ravnini
ga morda najdeva v 3D prostoru.
samo da ugotovim kaj je ta
z-os.

Mornarki.
čeprav se ti zdi da potapljam ladjo in selim podgane
jo poskušam le skrmariti mimo nadaljnjih ledenih gora.
jaz v atlantsko
ti v jadransko morje
morda bova potem lahko primerjali ulovljene ribe
ne da bi se obtoževali da ena lovi na vitel druga na silk -
nekega dne bova vnukom kazali
viš tako dolgo sem ujela
ko sem še bila mornarka
samo na površje morava splavati
boš videla.

Strahovi.
strahopetna kot sem
pogumno priznam strah me je
kobilic višine izbuljenih oči teme pajkov in suhih južin samote hitrosti zlobnih upokojencev in črvov v slivah
strah me je
pošasti vseh vrst še posebej pa vampirjev
psov ki se zaženejo naravnost vame
prehodov za pešce kadar me avtomobili spregledajo
prehitevanja na avtocesti in nezaklenjenih javnih stranišč
hitrih korakov za mojim hrbtom na samotni nočni ulici
nezavarovanih hrbtov
in sikanja perverznjakov
strah me je smrti
lastne in bližnje
včasih celo resnice včasih pa bolj laži ki jo poskušajo prekriti
strah me je prazne denarnice in nesreče
pa lakote in žalosti
strah me je igel pa vendar se ne bojim dajanja krvi
strah me je groznih prizorov v filmih
ampak teh je strah vse ker so temu namenjeni
strah me je minevanja časa in ur ki so zlobno premaknjene nazaj zato da me zavedejo
strah me je avtobusov ki zamujajo ko se mi mudi ker se bojim da sploh ne bodo prišli
strah me je
strah
tisočkrat ponovim sama pri sebi in še nekajkrat naglas da bi besede razvodenele
a povem ti
ko sem ob tebi me je strah le same sebe
in zamujenih priložnosti.
a povej mi
česa se bojiš pa ti?

Velike začetnice.
nimam časa nimam
za vrat mi dihajo Veliki
in njihova rosna leta
prestara bom prav kmalu
prestara
začeti moram
še danes pričnem
knjižnice me čakajo
razprte police
na policah tisoče knjig
čakajo da me pogoltnejo
in jaz zaužijem njih
ni časa nina gremo gremo
v tvojih letih so ljudje umirali
in ne da bi umrli
živeli naprej v veliki začetnici
tvoje malo ime nina pa
premajhno je preneznatno
če živiš v megli nina
ne dobiš doprsnega kipa
in velike začetnice.
S.K., A.O., J.K., n.m.

Zagovor
groza in strah
strah in trepet
danes grem na zagovor znanja
a od zaskrbljenosti
ne vem nič več kot to
da sem slon na zasliševanju
zakaj je sploh vstopil v trgovino s porcelanom
ko pa ve da je slon.

Insomnija.
v noči si sam s seboj
in domišljijo na lunine delce
ob dveh ponoči izumljam nove fobije
vrata ki se sama zapirajo so zdrava
vrata ki se lahko sama odpirajo
me plašijo
kdo jih odpira
kdo jim ukazuje
kdo mi zapoveduje paranojo
(zato lulam vsaj deset minut
in joggam po praznem stanovanju)
ob treh ponoči iznajdem nov najljubši hobi
in potiskam prste v nos dokler se ne izkaže da so ravno ta prave neprave oblike
manjka jim egipčanski kavelj namesto pogrizenih nohtov
in poskušam izbezati najbolj odvratnega
in poskušam pregnati samo sebe
ki sem se zaplezala v lepljivih votlinah svojih čutov
(pazi
oči že lezejo iz jamic
in dolbejo vijolične jarke v lica)
ob štirih ponoči se davim v nočnih morah
in se zbujam
da ugotovim da še spim
ob petih ponoči je črna
ob šestih poženem pokonci
budilka ni zvonila
ni zvonila ker je nihče ni nastavil
ob sedmih so edine budne ptice jutranjice
ob osmih prespim zvonec
ob osem in dvajset poženem pokonci
budilka ni zvonila
ni zvonila ker sem jo ugasnila še preden sem se zbudila
nato dolgo časa pijem kavo in mirim srce z globokim dihanjem
namesto da bi odložila skodelico
in si raje pripravila polnovreden zajtrk
tak
z orehi za fokus
in čokolado za srečo.
a s hrano je vedno problem-
tako preprosto jo je izbljuvati
nad nerazpoznavno počečkano izpitno polo.

Trava.
le kako uspeva travi
da je na popoln sončen dan
tako osvobajajoče hladilno
rešilno
vlažna?
(vanjo potopim stopalo
vpeto v usnjene vezi sandal
in nihče ne ve
da gre skozi moje telo
orgazem vsega stvarstva)

Pospravljanje
kam bežiš tokrat
Nina
in od koga
zakaj se ujemaš v mreže tvojih sob
in čemu ne pospravljaš tal po katerih hodiš
četudi le kadar sestopiš z mehkih oblakov tvojih postelj
kam bodo potovale tvoje prazne torbe
in zakaj nosiš pisano perilo
ko pa bi lahko oprala črno
okno lahko pustiš umazano
skozenj že dolgo več ne opazuješ sveta
in vlečeš nekdaj bele zavese preko njih
na policah ti žde osamljene knjige
zakaj ne razpiraš več njihovih ust
da bi jeziki lepote spregovorili
zakaj pospravljaš v predale reči ki jih ne želiš gledati
da ne bi one buljile in zrle skozi tebe
namesto da bi v predale stlačila samo sebe
zakaj se ne maraš
Nina
kdo te je vzel
in kam te je pospravil
mar zato ne pospraviš in umiješ svojega življenja
ker so smeti tvojih sob ti
in ti ena sama prašna smet?

Charles je lep moški
Charles je lep moški
si si mislil ko sva prvič zares govorila
takrat in še zdaj sem te postavljala na preizkuse
na teste in kvize in varljiva vprašanja
odgovarjal si kadar si vedel odgovor
in spet drugič priznal da ne veš
iskala sem napake in pomanjkljivosti
in našla bisere
že takrat sem te vprašala kaj je narobe s teboj
hotela čimprej opraviti s spoznavanjem
in nadaljevati z življenjem
v bistvu mi je bilo vseeno kakšen si ker sem vedela da te hočem
v mojem telefonskem imeniku
seznamu pogovorov
in v mislih ko iščem nekoga za kavo
karkoli bi mi lahko odgovoril takrat
jaz bi dejala
nič ne de
jaz pa najraje nosim razpadle čevlje
takrat sem te zasliševala o največjih strahovih
in vedel si mi odgovoriti
na stara leta si se opisal
a opisal si Charlesa
jaz pa vem da nikoli ne boš Charles
četudi si lep moški
kajti Charles sem jaz
in zato grem rada na kavo s teboj
ker nisi jaz
in nimaš napak.

Razbitje
ubijaš me
čeprav ne počneš nič takega
v bistvu
sploh ne počneš
nič
tišina veje od tebe
smrtna tišina
in kriki iz mojega želodca
skozi srce
z vso močjo v misli
jo trgajo trgajo
razklano me puščaš
slišiš
razbito kakor padlo ogledalo
in v slehernem odsevnem koščku
prazNina-

Reševanje.
tvoje telo tako trdo
moje tako ranljivo
vsak na svoj način
prodirava
drug v drugega
morda ne sinhrono
gotovo vzajemno
in iztepava hudiče
tega sveta
da bi pozabila na vse
kar naju čaka v trenutku
ko se odlepiva
vsakič znova
malo zapeče
in rana se nikoli ne zaceli.

Nasprotja I
pogrešam najine pogovore
saj ne
da ne govoriva
a pogovori nimajo nobenih dimenzij
ne globine
ne širine
ne višin v katere bi me odnašalo
in ki bi me vezale nate
že dolgo več ne vem kaj me sploh še veže nate
kaj šele zakaj si ti še vedno tu
tu
v mojem življenju se pravi
saj mi govoriš da ne vem
a razložiti tudi ne želiš
nisem neumna
to vsi vedo
še preveč pametna znam biti
a midva
midva sva preveč različna
in hkrati tako popolna skupaj
ne more biti to
da se ne pustim
ni tako preprosto
ti
nisi tako preprost
ali pač
saj ne vem
nič več ne vem
vem le da s teboj ne gre
brez tebe pa tudi ne.
povej mi
kaj bova
kaj sploh še lahko?

Nasprotja II
potrebovati želeti
dajati vzeti
vse je v razmerju
in meri
ta svet prevelik za naju
ali le midva premajhna
da bi se našla?

Po resnici v bistvu
čisto tako kot je
bom povedala
ena miza
ena jaz
ki se potaplja vase
da se potem še sploh lahko potopi
vate
ja vem ja
ne znam
kar tako naenkrat
sprostiti vse energije
vse divjine in strasti
iz sebe
ljudje ne razumejo tega
že tako ali tako ne razumejo skorajda
ničesar
samo da je
da je ali pa ni
1 ali 0
da ali ne
ne
ne gre tako
če malo preveč razmišljaš
o vsem
in o vseh
saj pravim da ne znam
in čeprav te prosim da me
naučiš
vem
da moram ugotoviti
sama.
konec koncev
smo vsi sami
še ko smo z drugimi.
ti in jaz
eno?
ha ha.
to ne obstaja.
vse je v delitvi
in ne množenju.

Izpoved
nič ne razumem
nič ne vem in ne poznam
samo prepuščam se še
čeprav vedno znova kujem
načrte
metode in postopke
a kakor se reče
nor je
kdor tisočkrat znova ponavlja isto
in pričakuje drugačne
rezultate
pravijo tudi
čakati se splača
in delo
obrodi sadove.
ne ne ne ne
pojma nimajo
ali pa samo midva rušiva pregovore
drugače je
priznam
jaz in ti
sva dala skozi marsikaj
vsakič drugačna
a v biti še vedno ista
le tega kar želiva
po tihem pričakujeva drug od drugega
se ne uresniči
ni čudno da sva vsakič znova
razočarana
a že to me čudi
ti
ki se ne pustiš
ki ne daješ
in le jemlješ
vem da delam nekaj narobe
še vedno tako
kot že od nekdaj
samo kaj
ko še vedno upam
da boš ti prvi
ki boš dal
in bom jaz jemala
jemala jemala
no
pa poskusiva drugače.
ta pesem nima smisla
nima ideje
samo je
kakor tudi midva samo
sva.
ne gre drugače.
v bistvu
sploh ne gre.
a še vedno
vztrajava.

Message
hey baby
I miss you
plus I’m worried
and out of my mind
‘cus you won’t return
any
of my messages
so please
get back to me
as soon
as you get this
I can’t do anything
can’t even take a shower or study or sleep
unless we talk
so please
baby
get back to
me
oh
wait
I don’t know
telepathy.
shoot.

Črka zakona
poskušala sem terjati
davke od tebe
čeprav nisi z nobeno črko zakona
obvezan k plačilu
morda je res vse
v razmerju
med pravicami in dolžnostmi
a midva sva prestopnika
anarhista
požvižgava se na zakone
saj ti za naju ne veljajo
podrejava se le ustroju
narave in prvobitnega.
jaz tebi
ti meni
osnovna izmenjava dobrin
in vsi smo srečni.

Pristanek
ko pristaneš na realnih tleh
rit pač zaboli
padec z višin
namreč ni odrekanje sanjam
je le boleča resnica
da je realno lepše
od najlepših
sanjarij.