Mjedved

Moje poletje.
to je moje poletje
v kavarni s knjigo v roki in skodelico kave ob ustnicah
opazujem ljubo mesto
to je moje poletje
sredi slovenske domačnosti mirim srce
ki se mu meša ko zasliši bitje tanga
to je moje poletje
po imenikih brskam za številkami ljudi ki jih že dolgo nisem videla
in hkrati spoznavam da kogar že dolgo nisi videl
tudi nimaš želje videti
ne zares
to je moje poletje
v dolgih kavbojkah in še daljših laseh iščem
tisto drevo v meni ki se bo zoperstavilo nevihti ki je jaz
to je moje poletje
čakala sem ga vso zimo
zdaj čakam jesen ker se bojim avgusta in septembra
četudi je za te stvari
da mi vzame vse kar me boli
to je moje poletje
ugotovila sem da sta minili natanko dve leti in en dan za povrh odkar sem postala neumna
to je to poletje
ko ugotovim
a) da se moja puberteta ne misli končati
b) in da se od mene zahteva odraslost
od odraslih pa ne.
otroška poletja
imajo več sonca.

Metamorfoze.
trikotnik smo
ki se je začasno spremenil v daljico s središčno točko
bojiš se
da se bomo preobrazile v dve daljici
AB
BC
bojim se
da nismo nikoli bile krožnica
prosim te le
da me počakaš –
če nisva našli načina v geometrični ravnini
ga morda najdeva v 3D prostoru.
samo da ugotovim kaj je ta
z-os.

Mornarki.
čeprav se ti zdi da potapljam ladjo in selim podgane
jo poskušam le skrmariti mimo nadaljnjih ledenih gora.
jaz v atlantsko
ti v jadransko morje
morda bova potem lahko primerjali ulovljene ribe
ne da bi se obtoževali da ena lovi na vitel druga na silk –
nekega dne bova vnukom kazali
viš tako dolgo sem ujela
ko sem še bila mornarka
samo na površje morava splavati
boš videla.

Strahovi.
strahopetna kot sem
pogumno priznam strah me je
kobilic višine izbuljenih oči teme pajkov in suhih južin samote hitrosti zlobnih upokojencev in črvov v slivah
strah me je
pošasti vseh vrst še posebej pa vampirjev
psov ki se zaženejo naravnost vame
prehodov za pešce kadar me avtomobili spregledajo
prehitevanja na avtocesti in nezaklenjenih javnih stranišč
hitrih korakov za mojim hrbtom na samotni nočni ulici
nezavarovanih hrbtov
in sikanja perverznjakov
strah me je smrti
lastne in bližnje
včasih celo resnice včasih pa bolj laži ki jo poskušajo prekriti
strah me je prazne denarnice in nesreče
pa lakote in žalosti
strah me je igel pa vendar se ne bojim dajanja krvi
strah me je groznih prizorov v filmih
ampak teh je strah vse ker so temu namenjeni
strah me je minevanja časa in ur ki so zlobno premaknjene nazaj zato da me zavedejo
strah me je avtobusov ki zamujajo ko se mi mudi ker se bojim da sploh ne bodo prišli
strah me je
strah
tisočkrat ponovim sama pri sebi in še nekajkrat naglas da bi besede razvodenele
a povem ti
ko sem ob tebi me je strah le same sebe
in zamujenih priložnosti.
a povej mi
česa se bojiš pa ti?