Mjedvedov b(r)log

Zdravo. Sem Mjedved. To je zelo samovšečno, da pišem o sebi, kakor da bi imela kaj povedati svetu. Pa bom vseeno nadaljevala s pisanjem..

Živim v majhnem nepomembnem kraju, ki ima ime, ampak takšno, da si ga skoraj nihče ne zapomni: Ruperče. Sem v resnici živ osebek, tega se ne da zanemariti. Ne bom rekla, da sem oseba, ker bi za osebo morala biti še dosti več in ker so predvsem osebe čisto izmišljene. Takšne, kot so v pravih knjigah. Takšnih, ki doživijo vsaj dva ponatisa.
Da poskusim še enkrat povedat: živim v kraju, ki je bolj vasica, kot pa kraj, ker ima samo nešteto hiš, kmetij in nogometno igrišče, kegljišče ter pivnico, ki je čisti pajzl, ker so vse stvari na deželi bolj pajzli kakor urejeni pojmi. Tu ni dosti za videt, ni nikamor za it, le čudovit razgled imamo na pokrajino okoli sebe, ker leži naša hiša na vrhu doline in je to zelo lepo, dokler se ne moraš vstat zjutraj ob šestih in potem čakati na avtobus na vrhu te zloglasne doline in ti je svinjsko mrzlo, ker tukaj zaradi geografske oblike pokrajine zelo piha. Naša hiša je majhna hiša, čeprav ima okoli sebe polno drugih zanimivih reči kot vinograd, njivo, sadovnjak, hlev, vrt in livado, ampak ne mi zamerit, če mene tam ni kaj dosti videt, razen, ko grem počohljat naše ovce.

Če pridem domov, preživim večino časa v svoji sobi, ki je lepa, a umazana in nepospravljena in ostali del časa v dnevni sobi, ki je bolj prazna in sta edino kar jo polni velik televizor in nesramen kavč na katerem zaspim v sekundi, ko se uležem nanj.

Rada spim. In še raje sanjam, kadar me ne preganjajo nočne more. Takrat pozabim na ves svet in se vse do jutra nanj ne rabim spomnit.

Rada imam kavo in čokolado. Zadnje čase obožujem tudi dubl čiza iz McDonaldsa, čeprav jih imam na sumu, da so mi not kaj podtaknili, da je postala moja nova klasika, da ko grem mimo Ronalda McDonalda, naročim dva dubl čiza za zraven. (včasih pa še pomfrit, koko ali žus, kakšnega čikna ali pa fiša za prijatelje.)

Berem in goltam natiskane, napisane, narisane besede kjerkoli jih najdem. V torbici imam s seboj vedno kakšno knjigo, revijo ali pa moj zvezek kamor pišem. Brez tega ne grem nikamor. Včasih se celo zdrznem, ko opazim, da poskušam prebrati naslov knjige, ki jo bere kakšna gospodična sedež pred menoj na avtobusu… Odkar znam brati, je moje življenje občutno boljše kvalitete;). Naj bo to šala…je pa res, da odkar berem, ne zdržim brez romana v svoji roki, brez zbirke pesmi. Berem v slabi luči, v čudnih položajih, na čudnih mestih, da le lahko preberem kar piše v tistih dišečih listih… In se izgubljam v milijonih zgodb, milijonih junakov in njihovih usodah - prenemalokrat se še zaljubim v kakšnega. In mi je potem strašno žal, seveda..

Mjedved

P.S.
Prosim, ne ugotovi, katere pesmi so ti namenjene, obiskovalec bloga. Tedaj zardim in jezik rdeč ti pokažem.